Ekran prenosnik popravilo
Nekega popoldneva sem delala na kavču, povsem običajen dan. Prenosnik sem imela naslonjen na rob mize, ker sem ravno vstala po kozarec vode. Ko sem se vrnila, sem malo premočno odrinila blazino in zgodilo se je tisto, kar si človek najmanj želi: prenosnik je padel na tla. Pobrala sem ga v sekundi, ga odprla in me je skoraj zadelo. Polovica ekran prenosnik je bila črna, druga polovica pa v pisanih črtah, kot bi ga nekdo pobarval z markerjem.
Prvi odziv je bil čista panika. Drugi je bil hiter skok na internet. Vtipkala sem izraz ekran prenosnik popravilo in se znašla v poplavi informacij – od mnenj, da se popravilo ne splača, do obljub, da je lahko vse rešeno v eni uri. Ker nisem imela ne energije ne potrpljenja, da bi iz tega naredila raziskovalni projekt, sem se odločila, da preprosto odnesem napravo na servis.
Tam sem laptop položila na pult kot poškodovanega hišnega ljubljenčka. Tehnik ga je odprl, pogledal zaslon in mirno ugotovil, da gre za klasičen padec in da bo zamenjava ekran prenosnik verjetno izvedljiva.
Vprašala sem za ceno. Pripravljena sem bila na trištevilčno katastrofo, zato me je presenetilo, ko je omenil povsem razumno številko. Ni bilo ravno poceni, ni pa bilo tudi nikjer blizu mojih najhujših scenarijev.
Prenosnik sem pustila pri njih. Še isti popoldan me pokličejo in povedo, da je ekran prenosnik že zamenjan in da ga lahko pridem iskat. Tako hitro, da nisem niti dojela, da je popravek sploh stekel.
Od tistega dne naprej imam prenosnik vedno na stojalu. Kable pospravljam sproti. In nikoli več ga ne puščam na robu kavča, ker me spomin na tiste pisane črte na zaslonu še vedno malo zaboli.
Ko potegnem črto, je bila menjava ekran prenosnik veliko manj drastična, kot sem se bala. In če se komu zgodi podobno, to nikakor ni konec sveta. Je le ena od tistih neumnosti, ki jih vsi kdaj naredimo, potem pa postanemo bolj previdni.…