Zlato

Indijanci so prvotni prebivalci daljne dežele, ki se ji po evropsko reče Amerika. Še preden je belec stopil na njihova tla in jih začel počasi seliti in iztrebljati, so živeli v idealnem sožitju z naravo. Plemena so živela vsak na svojem ozemlju in le vsake toliko so se spopadale med sabo. Živeli so sproščeno. Ženske so doma skrbele za dom in otroke, moški pa so bili lovci, zadolženi za prehrano, da pleme ni bilo lačno. Zanimivo je, da so tudi takrat lovili in ubijali živali, pa vendar le toliko kot so potrebovali za preživetje. Nikoli več. Niso potrebovali več. Bili so skromni in srečni, da lahko živijo. Niso bili pohlepni in grabežljivi. Poznali so kraje, kjer je ležalo na stotine kilogramov zlata, pa niso hrepeneli po bogastvu. Ko pa je beli človek stopil na njihova tla pa se je ta harmonija začela rušiti. S seboj je prinesel zavist, grabežljivost, pohlepnost, zahrbtnost. In še in še bi lahko naštevali.

Tako se je za Indijance začel konec, za belce pa začetek. Z zvijačami in triki so prepričevali staroselce, da so se jim podrejali. Plemena so zelo uspešno med seboj kregali, da so se sami uničevali. Ponujali so jim puške in žganje v zameno za njihove mlade in lepe ženske ter zlato. Počasi vendar vztrajno so jim krčili ozemlja in jih zapirali v teko imenovane rezervate. Skozi stoletja so počasi izginili in dandanes jih živi še zelo malo, tistih ta pravih potomcev nekoč velikega in bogatega ljudstva. Kamor koli je belec prišel, vedno je za seboj pustil opustošenje in razdejanje. Danes pa je na tem ozemlju trenutno in že kar nekaj časa najmočnejša država na našem planetu. Nič kaj se ni spremenila miselnost. Še vedno enaka kot pred več sto leti, ko so prvič stopili na ta tla. Vedno poskrbijo za nemire povsod kjer se pojavijo, potem pa kot veliki svetovni policaji delajo mir. Človeška domišljija ne pozna meja.…