Prvič sem naravno milo kupila med dopustom v Istri, v majhni trgovinici s pristnimi lokalnimi izdelki. Vonj po rožmarinu in limoni me je takoj pritegnil. Naravno milo je bilo ročno narejeno, zavito v preprost papir z napisom sestavin, ki so zvenele znano: olivno olje, kokosovo maslo, eterično olje, brez dodanih barvil ali umetnih dišav. Kupila sem ga bolj iz radovednosti kot potrebe.
Ko sem ga doma preizkusila, sem bila navdušena. Najprej zaradi samega občutka – milo je bilo gladko, lepo se je penilo, a pena ni bila agresivna. Po umivanju ni bilo občutka zategovanja, koža ni bila suha. Prav nasprotno, zdelo se mi je, kot da mi je pustilo nežen sloj zaščite.
Po nekaj tednih uporabe sem opazila še eno stvar: koža na rokah, ki je bila prej pogosto razpokana (sploh pozimi), je bila mehkejša, brez rdečice. Brez dodatnih krem, samo z zamenjavo mila. To me je prepričalo, da sem se začela izogibati običajnim trdnim in tekočim milom iz drogerij.
Danes uporabljam naravno milo za vse – roke, telo, celo obraz. Najraje imam tista z dodatkom medu, ovsa ali gline, odvisno od letnega časa in potreb kože. Naravno milo sem začela tudi podarjati za rojstne dneve, drobne pozornosti, včasih jih celo sama izdelam z otroki za zabavo.
Zame naravno milo ni več le alternativa. Postalo je del moje rutine, ki me vsak dan spomni, da lahko z majhnimi, premišljenimi izbirami naredim nekaj dobrega zase, za svojo kožo in za naravo. In kar je najlepše: tako preprost izdelek lahko ponudi toliko več, kot sem si kdaj predstavljala.
Naravna mila so me naučila tudi potrpežljivosti in preprostosti. V svetu hitrih rešitev in plastenk z bleščečimi nalepkami se zdi trden kos mila skoraj arhaičen, a ravno v tem je njegova moč. Zdaj jih hranim v keramični posodici ob umivalniku, kjer vsak gost opazi, vpraša, z veseljem preizkusi. In vsakič, ko ga uporabim, imam občutek, da delam nekaj majhnega, a pomembnega, tako zase kot za okolje.