Moja babica ima na koncu vrta prav poseben kotiček, ki vedno skrbno neguje. Tam se ne bohoti nobena roža in ne raste nobena zelenjava, pa vendar je to eden najpomembnejših delov njenega vrta, tam namreč stoji njen kompost. Babica vedno pravi, da je dobra zemlja temelj vsakega vrta in da zanjo ne potrebuje dragih umetnih gnojil, ampak le malo potrpljenja in veliko ljubezni.
Vsak dan, ko kuha, loči ostanke zelenjave, jajčne lupine in druge organske odpadke. Namesto, da bi jih vrgla v smeti, jih odnese na svoj domač kompost za zelenjavni vrt. Včasih doda tudi pokošeno travo, odpadlo listje ali vejice, ki jih obreže na sadnem drevju. Vedno pazi, da so plasti raznolike, enkrat bolj suhe, drugič bolj vlažne, da se vse enakomerno razkraja. Ko sem jo nekoč vprašal, zakaj tega ne pospeši z dodatki iz trgovine, se mi je nasmehnila in razložila, da narava ne mara naglice. Tako kot ljudje potrebujemo čas, da zrastemo, tudi kompost potrebuje čas, da postane rodoviten. In res, babica kompost večkrat premeša, preveri ali je ravno prav vlažen in ga zaščiti z lesenim pokrovom, da ga dež ne razmoči preveč. Čez nekaj mesecev se iz kupčka ostankov hrane in listja začne oblikovati temna, rahla zemlja, ki ima prijeten vonj po gozdu. Babica mi takrat ponosno pokaže kaj je ustvarila. Njeno lastno biološko gnojilo. S tem obogati gredice, kjer raste solata, paradižnik in fižol, pa tudi njene najljubše rože.
Opazoval sem jo, kako z ljubeznijo prime lopato in to zemljo enakomerno razporedi po vrtu. Takrat sem spoznal, da njen trud ni samo v tem, da bi prihranila denar, ampak da želi skrbeti za naravo. Sam kompost zmanjša količino odpadkov, izboljša strukturo zemlje in rastlinam pomaga, da zrastejo močne in zdrave. In vse to brez škodljivih kemikalij.
Vedno je govorila, da je to njen majhen krog. Kar narava da, ji vrne nazaj in tako se vse nadaljuje. V krogu.