Ko pomisliš na tablo, najprej pomisliš na tisto šolsko zeleno tablo.
Včasih se večja tabla zelo dobro obnese. Sicer ko pomislimo na tablo večkrat dobimo najprej asociacijo na šolo, saj smo se tam v večini primerov vsi najbolje srečali in se z njo spoznali. Velikokrat je učitelj pisal po tabli, ali poklical učenca da reši kakšno nalogo pred tablo. Prav tako so bili zadolženi reditelji, ali pa učenci po dogovoru, ki so morali tablo očistiti, preden je prišel učitelj v razred. Zelo znane so bile tiste zelene šolske table. Našli pa smo jih tudi velikokrat v črni barvi. Po takšni si lahko risal kar s kredami. Belimi, ali pa s tistimi ki so bile razne barve. Sicer se ta barva na zeleni tabli, res ni zel dobro videla. Zelo se je mešala oranžna in pa roza barva. Seveda pa je bilo odvisno od kompleta kred in njihovih odtenkov. Pri brisanju table je bilo prav tako zelo pomembno, da si imel čisto gobo. Saj če si brisal z umazano gobo, je ta pustila fleke po tabli, in se je prav videlo, kako, s kakšnimi potezami, tisti ki je bil zadolžen zanjo, jo očistil.
Tako se učenci velikokrat izražajo svojo kreativnost, kar z umazano gobo. Z njo rišejo oblike, ta pa pušča sledi. To se v večini primerov zgodi, če jim krede ali druga pisala ki so namenjena pisanju po tabli niso na voljo. Kasneje so prišle piši-briši table, po katerih si lahko pisal kar z flumastrom. Te so bile bolj čiste. Prav tako ni bilo toliko krednega prahu, pa tudi goba za čiščenje table je bila manj zahtevna, saj je nisi rabil neprestano umivat in splahovat, če si želel kaj pobrisat. Če so bili flumastri za po takšni tabli okej, se niti niso tolik o razmazali po tabli. Takšne table pa ne srečujemo samo v šolah ampak jih srečamo v marsikaterih prostorih in služijo tudi kot oglasna deska. …