Ko se odločimo za načrt hiše, lahko rečemo, da smo se odločili za določen stil življenja

Jaz, ko pomislim nazaj, ko sva z možem odločila, da si bova postavila hišo in ko je bilo treba vedeti, kakšne hiše so nama všeč in kje bova naredila načrt hiše, je to bil največji najin skupni projekt. Zavedala sem se, da načrt hiše pomeni stil življenja, ki ga bova imela in jaz sem bila pošteno v skrbeh, kakšen načrt si bova izbrala. 

Najtežje pa je bilo to, da je mož to nalogo prepustil meni. Mogoče se sliši super, da sem lahko jaz odločala, kakšna naj bo najina hiša, ampak to je daleč od tega. Jaz sem bila prepuščena sama sebi, to bi morala od vsega začetka početi skupaj, se dogovarjati, kakšne hiše si želiva.

Malo razočarana, polna adrenalina sem šla v akcijo. Takrat so mi bile lepe pritlične hiše, ker si tako lahko imel izhod na travnato teraso. Tako je tudi načrt bil narejen za pritlično hišo in danes živiva v njej. 

Danes bi gradila drugačno hišo, še danes sem jezna na svojega moža, da mi je prepustil svojo nalogo, ker jaz nisem imela dovolj znanja, da bi vedela, kaj je boljše imeti. Danes vem in se zavedam, da je boljše imeti visoke hiše z nadstropji, kot pa nizko pritlično.

Zakaj mi niso všeč pritlične hiše:

  • Mrzla tla,
  • Pogledi mimoidočih v hišo,
  • Malo prostora,
  • Raje živim višje od tal,
  • Ni razgleda iz višine.

Za vse to je bilo sedaj prepozno, sedaj mi morajo biti všeč pritlične hiše, ker v eni takšni živim. Prijateljicam pa vsem svetujem, naj si zgradijo visoko hišo, ker bodo lahko imele garažo in več prostorov. Meni vedno, kakšen prostor manjka, ker nimamo veliko prostorov, kajti pritlične hiše, jih ne morejo imeti. Imava pa svojo hišo, ki jo marsikdo nima, meni so hiše le lepši dom kot pa stanovanje. 

Likanje perila me vedno spravi v slabo voljo

Čez teden imam toliko časa, da perilo operem in posušim. Tako se v sobi nabira oprano perilo, ker za likanje čez teden enostavno nimam časa. Ko je prišel vikend, sem včasih rekla, da bom likala popoldan in potem se mi seveda nikoli ni dalo. Tako je prišel ponedeljek in gora nezlikanega perila. 

Tako nisem vedela, kaj naj oblečem jaz, otroci so šli pomečkani v šolo, ravno tako je mož oblekel pomečkano srajco. Seveda mi je bilo nerodno. Tako sem morala naštudirati, kdaj bom likala, ker tako ne bo šlo naprej. Odločila sem se, da bom likala vedno v nedeljo zjutraj. Sprva sem si dala soboto zjutraj, ampak kar hitro sem spoznala, da je to prvi dan po napornem tednu, ko lahko malo pospim in zato sem vedela, da to ne bo šlo.

Sedaj redno likam ob nedeljah zjutraj, ob televiziji. Po navadi je tako zgodaj, da še vsi spijo in jaz imam mir. Ko je ura okoli 9h, imam jaz že po navadi vse zlikano in tako nisem slabe volje in prav nič me čez dan ne čaka, da moram še narediti. Prej pa sem bila živčna, ker sem skozi razmišljala, da moram še zlikati perilo.

Ja, danes moramo skoraj vse planirati, tako tudi likanje. Mogoče vam uspe brez planiranja, meni žal ne. Bi pa bila to prva obveznost, ki bi jo dala stran in bi nekoga najela, da lika namesto mene. Likanje mi res ne diši in mi niti nikoli ne bo. Da se rešim saj svojega likanja, imam v omari že same majčke iz mikrofibre, ki se ne mečkajo in ne potrebujejo likanja. 

Kako lahko eyeliner obudi spomine iz otroštva

S sestro sva se že v otroštvu rade šminkale. Mami sva vzele šminke, puder in maskaro in se po celem obrazu namazale. Ko nas je videla se je najprej jezila, potem pa plahnila v smeh. Rekla nama je, da še dobro, da si nisva nadele vodoodporni eyeliner, saj bi ga bilo zelo težko odstraniti. Nisva vedele o čem govori, saj sva bile obe mlajši od 10 let. Vprašala sem jo kaj pomeni eyeliner in za kaj se uporablja.

Vzela ga je v roke in ga odprla. Nežno si je eyeliner nadela na rob veke in mi sproti razlagala. Rekla je, da na tak način se poudari oči in tako pridejo bolj do izraza. Z velikim zanimanjem sem jo gledala v ogledalo in čakala da zaključi z nanosom. Rekla je, da mora počakati, da se eyeliner posuši, ker če ne se bo razmazal. Čeprav mi je lepo razložila, je takrat nisem dobro razumela, saj sem bila še otrok.

Čez petnajst let sva se s sestro znašle v drogeriji. Sprehajale sva se gor in dol in si ogledovale ponudbo. Sestra je iskala nekaj stvari zase. Nabrala je:

  • Lak za nohte
  • Šminko
  • Maskaro

Ko sem jo vprašala ali potebuje še kaj, sem na polici zagledala eyeliner in se takoj spomnila na najino otroštvo. Vprašala sem jo ali se spomne kako sva se kot deklici naličili z maminimi šminkami. Rekla je »seveda!« Vprašala sem jo ali se spomne kako nama je mama pokazala kako se eyeliner uporablja. Smeje je pritrdila in odločile sva se da ga kupiva. Ko sva prišli domov sva se odpravili pred ogledalo in medtem ko sva nanašali eyeliner oponašali mamo in njene besede.

Ker sva že bili »v elementu« sva uporabili šminko in lak za nohte, katere sva ravnokar kupile. Z velikim smehom na ustih sva obujale spomine iz otroštva in se spominjala lepih trenutkov.

Rolo zavese in moja jutranja telovadba

Naš dom smo stoji sredi mesta, od nekdaj sem si želela živeti v mestu, ker tako imaš vse blizu, kar potrebuješ. Je, pa res, da imaš manj zasebnosti, posebej, če imaš stanovanje v pritličju, tako kot smo ga imeli mi. Takrat moraš sam poskrbeti za zasebnost s pravilno izbranimi senčili. Lahko so to rolete, polkna, rolo zavese, lamelne zavese, navadne zavese, vse, kar vam bo omogočilo, da vas mimoidoči ne bodo videli.

Sama telovadim vsako jutro pred službo. Ja, če bi živela nekje na podeželju, se ne bi obremenjevala, da moram spustiti rolo zavese, tako pa tukaj res nimam druge izbire, ker drugače me mimoidoči vidijo, še posebej zjutraj, ko je še tema in imam prižgano luč. Spominjam se, kako sem en dan telovadila, ko se je delal že dan in nisem spustila rolo zavese, ko je mimo prišel en moški in me gledal skozi okno. Grozno mi je bilo. Takoj sem vstala in spustila rolo zavese, ker tako se res nisem počutila sproščeno. Saj točno za to gre, za zasebnost in sproščenost. Včasih nam na široko odprta okna, pomenijo ogromno, a hkrati v mestu nismo sproščeni, to pa je čisto normalno, ker si mislimo, da nas nekdo opazuje.

Če že živimo v mestu, potem zvečer poskrbimo za senčenje oken, ali so to rolo zavese ali rolete, samo da je nekaj, da se bomo počutili bolj sproščene. Nikoli ne moremo vedeti, kdo nas od daleč opazuje. Jaz sem se tega sedaj navadila in spustil rolo zavese vsak dan, ko se začne nočiti in tako mi jih zjutraj sploh ni potrebno spuščati, ker so že spuščene. Katera senčila pa izberete pa je čisto vaša odločitev, sama imam rada svetlobo in so mi rolete preveč, zato imam rolo zavese, ker še vseeno pride skozi nekaj svetlobe.…

Pri nas so lešniki kar na našem vrtu

Kot majhna se še spominjam, kako sem včasih na sprehodu luščila lešnike, ki sem jih našla ob cesti. No, danes pa so lešniki, kar na našem vrtu. Ko smo kupili zemljo, je bila na tej zemlji leska. Sprva nisem bila prepričana, če bodo na njej res lešniki, potem pa sem bila čisto presenečena, ko sem videla, koliko lešnikov je bilo. Kako sem bila vesela, da bom sedaj imela doma lešnike, ki bodo čisto domači. Presenečena sem bila, ker leska ni bila tako zelo velika, imela pa je ogromno plodov. 

Prvo leto sem se še lovila:

  • Kdaj je pravi čas, da jih poberem?
  • Kako jih olupiti?
  • Kako jih posušiti do konca?
  • Kako jih shraniti?

Seveda pa to ni bil noben problem, ker sem vedela, da bodo lešniki na naši mizi celo zimo. Vse skupaj je trajalo tri dni. Da sem jih prvo pobrala, potem sem jih kar dolgo lupila in nastopilo je sušenje na terasi, da so bili res lepe rjave barve. Tako sem jih dala na podstrešje in vsake toliko gremo z košarico gor in jih nato stolčemo za pojest. Meni so lešniki boljši, kot pa orehi, ne vem zakaj. Verjetno zato, ker orehi so malček grenki, lešniki pa so sladki.

Moja leska tako vsako leto zelo lepo dela. Ko sem gledala, če bi jo mogla kar obrezati, se tega raje nisem lotila, ker sem se bala, da bom naredila kaj narobe. Sedaj je tako rasla leta in leta in imela polno plodov, lešniki so res dobri. Ne bi mogli biti boljši, veliki in okusni. 

Je pa kar nekaj dela z samim lupljenjem, blazinice na prstih so kar malo boge, takrat, ko jih lupim, a ni hudega, glavno da so lešniki doma in da jih mi lahko jemo čisto vsaki dan. Tudi sladice delam iz njih, kajti lešniki so še kako dobri v sladicah.

Moj otrok ni hotel spati v svoji sobi, dokler ni bila postelja dovolj dobra

Sama sem imela plane, da bo moj otrok kar hitro spal v svoji sobi, po navadi se ti tisto v kar si skoraj prepričan lahko še kako hitro podere. Danes vem, da sem naredila napako, ker njegova prva postelja ni dobra. Takrat sem razmišljala drugače in to tako, da ni vredno zapravljati veliko denarja za otroško posteljo, ker jo bo hitro prerasel. Nisem pa mu že želela kupiti mladinske postelje, ker sem bila prepričana, da mu bo prevelika.

Pa sem naredila napako, če bi kupila dobro, dovolj visoko mladinsko posteljo že takrat, mogoče ne bi imela problemov, da bi spal v svoji sobi. Danes je njegova postelja mladinska, visoka in z zelo dobro vzmetnico in sin v njej še kako rad spi. Včasih pa to ni bilo tako, posteljo ki je imel je bila prenizka, lahko rečem, da ni bila podobna postelji, ker je bila res slaba. Očitno je otrok to sam čutil in ni hotel spati v njej. Tako je kar dolgo časa spal pri nama v postelji, dokler jaz nisem videla ene dobre, visoke, mladinske postelje, ki mi je bila res všeč. Vedela sem, da je to postelja, ki bo tudi mojemu sinu lepa in prepričana sem bila, da bo v njej začel tudi spati.

Ko so jo pripeljali domov, sem mu to tudi povedala, da je postelja zanj in da bo videl, kako je lepa. Sprva se ni zmenil, ko pa je prišel iz šole in jo je videl, se je takoj ulegel nanjo in tako sem vedela, da bo končno začel spati sam. Prvo noč sem se odločila, da jo bom tudi prebedela, če bo potrebno, vendar je kar hitro po pravljici zaspal. Videla sem mu na obrazu, da mu je ta postelja dobra, da se počuti dobro in tako je bil problem s spanjem rešen.

Plakat trdota vode je prejel same pohvale

V šoli smo dobili nalogo, da izdelamo plakat o temi, ki jo bomo izžrebali pri učni uri naravoslovja. Tematike so bile že vnaprej določene in so se povezovale s trenutno obravnavo snovi po letnem učnem načrtu za šesti razred. V zraku je bilo čutiti nemir pred samim žrebanjem. Vsak si je potihoma želel, da bo izžrebal čim bolj zanimivo temo. Žreb je določil, da bo trdota vode, naslov za izdelavo mojega plakata. Sliši se zanimivo, a me že takoj na začetku spreleti strah, ki mi postavi vprašanje: ali bom zmogel?

Nisem pustil, da me strah preveč iztiri in mi vzame vso dobro voljo. Po koncu pouka sem se v teku hitro pognal proti domu, da bi se čim prej lotil raziskovanja teme. Pri iskanju odgovorov sem za pomoč prosil svojo starejšo sestro, saj sem prepričan, da se je z vprašanji o trdoti vode gotovo že srečala. Najprej mi je pomagala pri oblikovanju osnovnih vprašanj:

  • Od česa je odvisna trdota vode?
  • Ali je trdota vode naravni pojav?
  • Kaj povzroča trdoto vode? 
  • Kakšna je bila v preteklosti trdota vode?

Če mogoče še niste vedeli, vam lahko kot zanimivost povem, da je trdota vode naravna lastnost vode, ki je odvisna od prisotnosti mineralnih delcev in drugih snovi, pomešanih v vodi. Ker mi ni bilo dovolj vseh informacij, pridobljenih na spletu, sem se hotel prepričati še o tem, kaj mi bodo o trdoti vode povedale knjige, zato mi ni preostalo drugega, kot da se odpravim v knjižnico. Zelo rad obiskujem knjižnico in nabiram knjige za branje, posebej me zanimajo tiste o naravnih pojavih, zato mi je tudi tema, katero sem izžrebal pisana na kožo. Našel sem odgovore na vsa vprašanja, katera sem si zastavil na začetku raziskovanja. Plakat, trdota vode bo res nekaj posebnega, saj se bom potrudil in sošolcem predstavil kar najbolj zanimive ugotovitve svojega raziskovanja.

Vsako jutro se mi pojavljajo mravljinci v desni roki, kar mi ni všeč

Nikoli se mi še ni to zgodilo, sedaj pa opažam, da se mi vsako jutro, ko se prebudim, pojavljajo mravljinci v desni roki, kar me je začelo skrbeti, ker tega nisem navajena. Sprva sem mislila, da sem si poležala roko in s tem sploh nisem ukvarjala, potem pa je to bilo prepogosto. Začela sem premišljevati, da je to nek drug vzrok.

Ko sem šla gledat preko spleta, kaj bi lahko bilo, sem videla, da bi lahko šlo za ukleščen živec, to pa se zgodi zaradi tega, če obremenjuješ zapestje. Kar hitro mi je postalo jasno, da so se mravljinci v desni roki začeli pojavljati sedaj prvič, ko sem se odločila, da bom napisana knjigo. Tako vsak dan presedim okoli 4 ure in tipkam. To ne bi bil takšen problem, če bi moja zapestja bila takšnega dela navajena, tako pa niso. Ker je moja služba čisto nekaj drugega in seveda da so zapestja dobesedno doživela šok, ker sem jih naenkrat tako zelo obremenila z enimi in istimi gibi. Ko sem to prebrala, zakaj sem mi pojavljajo mravljinci v desni roki, sem se pravzaprav oddahnila, da ni kaj hujšega. Sem namreč človek, ki kar hitro paničari in velikokrat po nepotrebnem, morala bi imeti ob sebi človeka, ki bi mi znal vedno potolažiti, na primer zdravnika.

Tako sem videla, da moji mravljinci v desni roki ne pomenijo nič resnega in se oddahnila. Nadaljevala sem svoje delo, če pa sem se zjutraj zbudila z mravljinci v desni roki, sem se samo nasmejala in razgibala zapestje. Sedaj pa tudi poskrbim, da ko neham pisati, zapestje razgibam, če tudi ne čutim bolečin, ker je vem, da je dobro za živec. Dokler so samo mravljinci v desni roki, še ni tako hudo, bom pa vsekakor pozorna na zapestje.

Slovenska kulinarika se vse bolj uveljavlja na svetovnem nivoju

Včasih, smo hrepeneli in se počutili, da smo nekaj posebnega, če smo jedli v Italiji ali v Franciji, danes pa temu ni več tako, kajti slovenska kulinarika se vse bolj uveljavlja, hrana, ki jo pripravljajo v slovenskih restavracijah je dobra, lahko se kosa z tujimi državami.

Sama sem navdušena nad ponudbo, ki jo ima slovenska kulinarika. Včasih nisem imela želje, da obiščem restavracijo, danes pa si ob tednu kuhinje obvezno vzamem čas, da obiščem slovenske znane restavracije, kjer pripravljajo poseben, moderne, okusne jedi. Spominjam se svojih otroških dni, ko sošolci, ki so šli v srednjo gostinsko šolo niso bili preveč popularni. Danes pa je to čisto nekaj drugega, danes je slovenska kulinarika na svetovnem vrhu in lahko se kosamo z uspešnimi kuharji po celem svetu. Tako so tudi naše gostinske šole dobile na popularnosti in to me veseli.

Če tako pogledamo našo slovenijo, bi bilo res žalostno, da ne bi izkoristili te naših lokalnih dobrot, ki jih imamo. Mi  pridelamo tako dobro in zdravo hrano in če jo potem dober kuhar zna še pripraviti, ne moremo reči drugega kot fantastično. Veliko tujih gostov, prihaja k nam ravno zato, ker jim je slovenska kulinarika dobra, na visokem nivoju, včasih bi morali poslušati kakšnega tujca, da bi še bolj znali ceniti našo zdravo hrano.

Je pa res, da je veliko odvisno od same priprave in ravno tukaj je slovenska kulinarika naredila velik korak naprej. Veliko slišimo o dobrih kuharjih, prestižnih restavracijah, ki prejele določene nagrade, vse več je tega. Vse bolj se v tujini ceni naša slovenska kulinarika, kajti jedi znamo pripravljati dobro in okusno, predvsem pa se poudarja zdrav slog življenja, kar se danes v svetu še posebej ceni. 

Vsako leto je slovenska kulinarika uspešnejša in veliko ima priložnosti, da se dokaže še naprej, kajti pri nas imamo svetovno znane kuharje in odlično hrano.

 …

Nas sosed si je položil prekrasni parket, takšnega bi si želel vsak v svojem domu

S sosedom smo bili dobri prijatelji in vedno, ko je nekdo od nas imel delo, smo si priskočili na pomoč. Tokrat je sosed polagal nov parket, ker si je sin urejal podstrešno stanovanje. Že kar nekaj časa se je govorilo o tem, da bi si sin rad naredil svoje stanovanje na podstrešju, odkar je imel punco in tako se je oče odločil, da mu bo pomagal, ker ni imel dovolj prihranjenega denarja. Veliko se je naredilo preko domačih delavcev, parket pa je stvar, ki potrebuješ strokovnjaka, lahko ti zraven pomagaš, vseeno pa je potreben strokovnjak, ki je glavni.

Sosed me je vprašal, če poznam koga, ki polaga parket in tako sem mu zrihtal možakarja, ki je parket imel v malem prstu. Tako smo se vse dogovorili, ker je bilo vse tako na hitro, da je možakar vskočil vmes in samo pod pogojem, da mu mi pomagamo, seveda smo bili vsi zato, samo da bi se parket čim prej položil. Tako sem pomagal tudi jaz, delali smo dva dni od zgodnjega jutra do poznega večera in parket položili. 

Sosed je res imel okus, kupil je res kvalitetni in lepe barve parket, takšnega jaz še nisem videl. Lahko rečem, da ga je ta parket kar drago koštal, saj se vidi, kako je dober in bo trajal ogromno let. Tudi možakar, ki ga je polagal, je rekel da le redko polaga tako dober parket in da bo kar nekaj let minilo, preden bo ta parket uničen. 

Podstrešno stanovanje je kar zažarelo, ko je bil parket položen, vsi prostori so bili še odprti in res je bilo lepo videti, ko se je parket videl po celotnem prostoru, njegov sijaj je naredil piko na i, to je bila dobra izbira, tudi jaz bi si položil takšen parket, a žal imam laminat, ker takrat nisem imel denarja.